Zakaj nam je Ustanova Mali Vitez tako pomembna in nam je v tako veliko pomoč
Kot je Katja Vidmar, plesalka in koreografinja ter ustvarjalka dobrodelne multimedijska gledališke plesne predstave Življenje je vrednota povedala in tudi napisla »Rak ne izbira«, je zelo težka in zahrbtna bolezen, izbirate pa lahko vi, tako kot smo izbrali vsi Mali Vitezi, in izberete, da ga premagate, tako smo spoznali in se zavedamo, da Življenje je Vrednota.
Večina Malih Vitezov, ki je imela prvo soočenje z rakom v času osnovne šole, nekateri tudi v drugih obdobjih, je doživela izobčenje, izločitev iz svoje družbe, prav tako sem to doživel tudi jaz.
To se zgodi takoj po povratku iz zdravljenja, ko se vrneš nazaj v svoje ustaljeno življenje po najtežji preiskušnji v tvojem življenju. Vsaj tako misliš in si predstavljaš, a čaka te še težja preiskušnja, vrneš še na minsko polje in povsod je vojska izdajalcev, ki samo čakajo, da jim obrneš hrbet.
Takrat se glavna bitka z rakom šele začne. Zaradi izobčenja iz lastne družbe in najboljših prijateljev ter sošolcev se rak rane razširijo na našo psiho, samozavest, samopodobo in varnost.
V tistem času moraš biti izredno psihično močan in zelo samozavesten, ker te čaka bitka Davida proti Goljatu. Ne vem, a sem prepričan, da so nekateri zaradi psihične šibkosti, ki je bila posledica prvega soočenja in zdravljenja raka, to bitko na žalost izgubili.
Naslednja leta so leta osamljenega Viteza, ki potuje po deželi in išče somišljenike ozrima podporne stebre, išče pot nazaj v svoje ustaljeno življenje, prjatelji in sošolci so samo še duhovi, ki tavajo po najbolj temačnih gozdovih.
Večina nas najde pot brez smerokazov v neznano mesto, za katerega vedo le redki, z mističnim imenom Ustanova Mali Vitez, za katerega nismo nikoli prej slišali. Ko se približujemo, smo zelo previdni in prestrašeni zaradi naših izkušenj in ker po deželi kroži mnogo govoric, pa vendar se korak za korakom približujemo, ko pridemo dovolj blizu, pa prejmemo toplo povabilo sovitezov, ki jih spoznamo na poti.
V mestu je za nas vse novo in ga zelo počasi ter previdno spoznavamo mesece in mesece, do prvega, drugega ali tretjega skupinskga druženja, ko spoznamo, da smo se vrnili nazaj med sebi enake, ki nas sprejmejo kot sebi enake in hitro se spoprijateljimo in se začnemo spoznavati, naše težke rane na psihi, samozavesti, samopodobi in varnosti se začnejo čudežno celiti.
Našli smo pot nazaj v svoje varno ustaljeno Življenje.
Ustanova Mali Vitez nam z omogočanjem druženja s sovrstniki, ki so preboleli raka, najbolj pomaga na področju in ponovni zgraditvi močne psihične stabilnosti in moči, močni samozavesti, močni samopodobi in da se spet počutimo zelo varno ter sprejeto.
Naše zdravstvo zna zelo dobro fizično odstaniti in pozdraviti raka, za kar smo zelo hvaležni in je Vesolje premajhno, da bi se zahvalili vsem kirurgom, zdravnikom, medicinskim sestram in tehnikom, strežnicam in specialistom, ki so bili vsi zelo pomebmni za našo ozdravitev.
Vednar zdravstvo v primeru raka zdravi samo fizično telo in ne vidi naših, mnogokrat še veliko globjih in težjih ran na naši psihi, samozavesti, samopodobi in občutku vranosti. Čeprav je del zdravstva tudi psihiatrija in psihologija, pa nas nobeden ni napotil na takšno, za nas še kako prepotrebno zdravljenje po kirurškem zdravljenju.
Upam, da se je ali pa da se bo to kmalu spremenilo, je pa vsaj ozaveščanje javnosti o Ustanovi Mali Vitez precej večje in je v javnosti veliko bolj poznana, kot v času mojega zdravljenja in ni več samo neznano mesto z mističnim imenom.
Meni je ogromno pomagala, našel sem mnogo prijateljev in z otroškim vesljem se vedno radi srečamo in družimo na druženjih v toplicah, morju, izletih, koncertih …
Do pred kratkim nisem nastopal ali stopil na oder pred gledalce in imel sem tudi strah pred nastopom, letos sem imel prvič daljši govor, nazadje 21.12.2108 v Izoli, na dobrodelni multimedijski gledališki plesni predstavi Življenje je vrednota pa sem ob koncu predstave čutil, da moram na oder in še nekaj povedati, kar sem tudi naredil. Eden od primerov, kako veliko nam Ustanova Mali Vitez lahko pomaga pri samozavesti, samopodobi, psihi in varnosti.
Danes nimam nobenega strahu pred nastopom ali govorom na odru, za to je zaslužna Ustanova Mali Vitez.
Upam, da boste tako bolje razumeli delovanje Ustanove Mali Vitez in jo še bolj podpirali.
Prepričan sem, da boste tudi naslov dobrodelne multimedijske gledališke plesne predstave Življenje je vrednota zdaj globje in bolje razumeli.
Moja zgodba
Zakaj bi bila moja zgodba drugačna, razlikuje se samo v podrobnostih. Moje srečanje s to težko in zahrbtno boleznijo se je začelo v 8. razredu osnovne šole, ko so mi odkrili tumor na možganih, sledila je operacija, staršem so povedali, da niso 100% prepričani, da bom preživel, se bodo pa potrudili. Po zaslugi izjemnih neurokirurgov sem preživel. Hospitaliziran sem bil vse skupaj od konca februarja pa do začetka maja, kljub temu in mi je uspelo 8. razred končati z odličnim uspehom. Sledili sta še dve operaciji v času obiskovanja gimnazije in 30 obsevanj po tretji opraciji. Ti dve operaciji sta bili zame skoraj rutinski, vedel sem, kaj me čaka in tudi bolečin po operacijah skoraj ni bilo. Neizmerno sem hvaležen vsem zdravstevim delavcem, še posebej tistim, ki so ob meni preživeli največ časa, to so medicinske sestre in tehniki, in pa seveda neurokirurgom, ki so mi rešili življenje in podarili novega.
Ustanovi Mali Vitez sem se pridružil jeseni leta 2005, sprejeli so me odprtih rok in zelo toplo, kmalu sem spoznal nove prijatelje. Ustanova Mali Vitez mi je samo z omogočanjem druženja s tistimi, ki so ravnotako preboleli raka, bistveno pomagala pri precej hitrejši vrnitvi v varno ustaljeno življenje.
Boris Plantan, 12. 2018