Poletni tabor v Bovcu
Mali vitezi in spremljevalci smo se pred poldnevom zbrali v Kranjski Gori, kjer smo si najprej privoščili kavico. Do namestitve v tabor nam je ostalo še nekaj časa, zato smo se odpravili na jezero Jasna. Voda je bila božansko čista, vročina je že kar malo pripekala, malo smo »podebatirali« in se urno odpravili naprej proti taboru. Difovec, vodja tabora in naš vsakodnevni spremljevalec ob adrenalinskih podvigih, Samo Leštan, nas je že čakal na parkirišču v Kal-Koritnici s 4-kolesnikom in nam naložil prtljago, ker je bil tabor z avtom nedostopen. Tako smo se odpravili peš po potki navzdol proti taboru, kjer so nas že čakali pripravljeni šotori. Ob prihodu v tabor nas je vodnik Samo najprej poklical skupaj in nam razložil, kako in kaj v taboru, predvidene aktivnosti ter pravila v taboru (letos je bilo kar nekaj novih tabornikov med malimi vitezi). Sledilo je kosilo v leseni brunarici sredi gozda in minutko od naših šotorov. Po kavici smo razporedili prtljago v šotore ter si privoščili popoldanski počitek.
Pozno popoldne smo se odpravili na ogled Taverne − prve bojne linije in topniške položaje 1. svetovne vojne (Javoršček). Večer smo zaključili ob tabornem ognju, ki smo si ga sami zakurili in poskrbeli za drva.
2. dan: nedelja, 01. 07. 2012 (po gorskih poteh s kolesi)
Zjutraj pred zajtrkom smo imeli vsak dan telovadbo za tiste, ki so se želeli razgibati. Okoli 10. ure je sonce že začelo pripekati, mi pa smo s kolesi odrinili po gorskih poteh v smeri proti Lepeni. Pot je bila strma in precej zahtevna, a se nismo vdali. Pri koči Klementaa Juga smo se prijetno ohladili in nagledali hribov ter prekrasnih gora. Navdušeni in izmučeni smo se vrnili v tabor, kjer nas je že čakalo kosilo. Po počitku in osvežitvi v Soči (ca. 12 °C) je sledila naslednja aktivnost – plezanje v steno oz. prosto plezanje z varovanjem pod goro Svinjak. Ob pogledu na steno se nam je le-ta zdela nepremagljiva, a na koncu smo jo preplezali vsi člani ter spremljevalci, vključno z vitezom, ki si je upal plezati z eno roko, in vitezinjo s trajnima hibama na nogah. Ta izkušnja nas je navdala z velikim ponosom in še večjo željo po novih dogodivščinah in izzivih.
3. dan: ponedeljek, 02. 07. 2012 (soteskanje − potok Fratarca)
Kmalu po zajtrku smo pripravili opremo za soteskanje, neopren obleke in ustrezna obuvala. Polni pričakovanj smo se odpravili proti Logu pod Mangartom, pot nadaljevali peš z neoprenom, čeladami itd. na hrbtu do vrha soteske Fratarca, ki zahteva že višjo stopnjo pripravljenosti, saj jo je voda zarezala v enega najveličastnejših ostenij v Julijcih. Po poti navzgor smo si ogledali veličasten slap Parabola, ki je visok 54 m, ob katerem nas je spreletel srh, kdo si bo sploh upal spustiti po njem?! Dodobra prepoteni smo vstopili v sotesko, kjer smo se z veliko težavo stlačili v neoprensko obleko (seveda z varnostnimi pasovi in čeladami), le-ta je bila bistvenega pomena za varen spust in skoke v tolmune. Pred spustom so sledila natančna navodila naše vodje Sama Leštana in pravila obnašanja, gibov, drže rok itd. Zdaj je šlo zares. Začeli smo z manjšimi spusti v tolmune, ki so se stopnjevali v svoji zahtevnosti v najvišji slap Parabola. Kljub strahu ob prvotnem pogledu na slap smo bili vsi varno spuščeni s pomočjo dobro usposobljene ekipe vodnikov, ki so nas pozitivno spodbujali in motivirali za naslednje spuste. Po dobrih 4 urah soteskanja smo bili vsi navdušeni nad lastnim pogumom in drug drugemu čestitali za uspešno prestali izziv, to je bil »trk s čelado« in stiskom roke. Tukaj bi še posebej pohvali profesionalno usposobljeno ekipo vodnikov pod vodstvom Sama Leštana, ki so nas kljub zahtevnosti in strahu v naših očeh varno spravili do konca soteske. Tako polni adrenalina smo takoj po prihodu v tabor odšli na bližnjo plažo, kjer smo izmenjavali vtise in se hladili v Soči. Večer pa je minil s pripravo posebne večerje – peke v saču. Bila je zelo okusna in pojedli smo vse do zadnjega grižljaja.
4. dan: torek, 03. 07. 2012 (rafting)
Že zjutraj smo si spet pripravili neoprensko opremo in se odpeljali proti Boki, kjer je bil dogovorjen start/vstop/vhodna točka za rafting. Samo se je ukvarjal z logistiko in nam pripravil dva čudovita vodiča. Po Soči smo se peljali »gladko kot po avtocesti«, seveda ob upoštevanju navodil rafting mojstrov. Med raftanjem smo se ustavili ob veliki skali, prevrnili raft in ga uporabili za tobogan. Po prijetni osvežitvi v deroči Soči smo nadaljevali pot po Soči, hitro veslali in se trudili za enakomernost zamahov v vodo. Sprva se je zdelo čisto enostavno, pa vendar smo kot ekipa le s skupnimi močmi usmerjali raft proti cilju. Prehitro je bilo konec čofotanja z vesli po Soči, a ne še čisto, raft je bilo treba odnesti po hribu navzgor do avtomobilov. Naše glave so ostale cele, nato pa smo si privoščili osvežilno pijačo.
5. dan: sreda, 04. 07. 2012 (kopanje v reki Nadiža ter kasneje v taboru še streljanje z lokom)
Po zajtrku smo se odpravili do parkirišča z avtomobili, se porazdelili, vodič Samo je prevzel 6 tabornikov ter poskrbel za sendviče in jabolka za vmesno malico. Vožnja do Kobarida in naprej do Nadiže je hitro minila, vmes smo se nagledali gora in hribov, ki so nas prevzeli.
Voda v Nadiži je bila precej bolj topla v primerjavi s Sočo, pogumnejši smo se namazali s sončno kremo in hop v vodo. Vitez Damjan je celo skočil z Napoleonovega mostu, ki je visok cca. 7−8 m. Sledila je malica in kratek počitek na brisačkah, prijetno osveženi in siti smo se odpravili v Bovec na kavo, kjer smo s fotografijami ovekovečili najlepše trenutke. Vodič Samo nas je pogosto s svojimi doživeto pripovedovanimi zgodbami navduševal in podučil, kaj pomenijo določeni oblaki, kako so se v času 1. sv. vojne borili vojaki in še mnogo zgodb iz ust svoje babice in tašče.
Ob vrnitvi v tabor nas je čakalo kosilo, nato pa je sledilo streljanje z lokom, kjer so svoje spretnosti najbolj pokazala dekleta, ampak tudi fantje niso bili slabi. Samo je prikazal, kako se napne in strelja z lokom, kako nastaviti puščico ipd. V rokah smo imeli take loke, ki se uporabljajo celo na olimpijadi. Prvi je začel vitez Sandi in kazalo je enostavno, ampak daleč od tega, z malo vaje pa nas je večina osvojila lokostrelstvo in uživala ob streljanju v tarčo. V večernih urah se jih je peščica opogumila še za kopanje v Soči, sledila je taborska peka kruha in slanine nad taborniško žerjavico. Utrujeni smo se odpravili spat, pred tem pa je še sledil posvet s Samom o naslednjem dnevu, pohodu na Krasji vrh.
6. dan: četrtek, 05. 07. 2012 (pohod na Krasji vrh – 1773 m)
Zgodaj zjutraj, ob 05.10, nas je budilka že zbudila za pohod, rana ura zlata ura in da nas ne bi preveč utrujali sončni žarki. Zbrani in malo tudi nepripravljeni smo krenili vrhu naproti, pogled je bil varljiv, kajti pot do samega vrha se je vlekla kot jara kača, težke noge, tudi žulji so bili, pa vendar se nismo predali. Kot pravi borci smo korakali navkreber, palice so še kako prav prišle. Pri vzpenjanju smo se od časa do časa ustavili, popili malo vode, obrisali pót in hrabro nadaljevali po pohodniški strmini naprej, vso naprezanje je bilo pozabljeno ob pogledu z vrha nazaj v dolino in na prekrasno Sočo. Nepozabno, razgled božanski in naravnost fantastičen. Po malici in koščku riževe čokolade pa nas je čakala še pot nazaj v dolino. Tu in tam smo ubrali kar kakšno bližnjico, bilo je naporno, a nepozabno. Po sedmih urah hoje smo prispeli nazaj do avtov, hitro nazaj v tabor, kjer nas je že čakal odličen ričet. Nato pa še zakuriti z mokrimi drvmi za toplo vodo za tuširanje, vmes nas je namreč presenetila nevihta, a na srečo smo že bili v taboru. Zvečer pa »ribja pojedina«, Samo nam je priskrbel najokusnejše ribe in jih spekel pred brunarico, njam, njam.
7. dan: petek, 06. 07. 2012 (zajtrk in odhod domov)
Po zajtrku smo Samu pomagali počistiti šotore, blazine smo odnesli ven iz šotorov, pometli in pospravili svoje stvari. Na koncu smo se objemali in stiskali roke, enkraten dogodek, to je treba doživeti.
Hvala Ustanovi Mali vitez za to doživetje.
Slavica Bezovnik (2012)