Na rehabilitacijo nas je odšlo dvaindvajset Vitezov in dve spremljevalki, ki smo jih že poznali in sta se odlično vklopili med nas.
.
Prispeli smo v nedeljo in imeli že zvečer družabno srečanje v prijetni dvorani Aparthotela Rosa. Predstavnik Malih vitezov Davorin je predstavil delovanje Dolenjske skupine, Aljaž in jaz pa Ljubljanske in Primorske. Predstavili smo tudi plane za nadaljnje delo, plan počitnic na morju in Bovcu ter predvidene prireditve in srečanja za letos. Ker smo ostali brez vodje Celjske skupine, smo se dogovorili, da to delo do občnega zbora sveta Malih Vitezov, ki bo 18. aprila na OI prevzame Slavica s pomočjo Irene, potem pa se dogovorimo, kako naprej. Vsi prisotni so bili zadovoljni z namestitvijo in sostanovalci po apartmajih v vasi Lipa, kjer je res prijetno. Po sestanku smo večer nadaljevali v restavraciji Lipa, kjer je tudi ples in smo se prijetno zabavali do poznih ur.
.
Lepo nas je presenetil Andrej, ki nam je ponudil obisk vinske kleti – REPNICA NAIGER v vasi Brezovica na Bizeljskem, kamor se je v četrtek odpravila skupina dvajsetih Vitezov. Zbrali smo se ob petnajstih in se s petimi avtomobili odpravili na prijetno pot, približno dvajset kilometrov stran od Podčetrtka. Pred kletjo nas je pričakala prijazna gospa Aljoška, ki nam je zanimivo predstavila zgodovino kleti, ter nas nato pospremila v notranjost, kjer smo kar onemeli ob posebnostih tovrstne kleti, ki je skopana pod vinogradom. Pogostili so nas z odličnimi domačimi mesninami, sirom in kruhom ter pokušino vin, ki jih pridelujejo že vrsto let, ter zanje dobivajo visoka priznanja.
Po dogovoru so skupine Vitezov obiskale tudi znamenito Čokoladnico, Steklarno Rogaška, Jelenov Greben in pa Kumrovec. Se nam je kar mnogo zanimivega dogajalo, mar ne? Družili smo se pretežno ob večerih, saj so bili nekateri čez dan odsotni zaradi raznih terapij in ekskurzij, sprehodov, kopanja in savnanja, pa tudi lenarjenja in klepetanja….
Vitezi so mnenja, da je ta oblika rehabilitacije, ko bivamo v apartmajih in moramo sami poskrbeti za hrano in ostalo bolj prijetna kot bivanje v hotelu, saj nam omogoča več druženja in neposrednega stika med udeleženci, pa tudi več strpnosti in prilagajanja drug drugemu, česar marsikomu primanjkuje.
Vsem je teden kar prehitro minil in poslovili smo se z obljubo, da oktobra spet pridemo, pa z upanjem, da se nam pridruži še kakšen Vitez, ki še ni bil z nami.
