Zgodovina
“Večini bivših bolnikov smo znali pomagati pri njihovih kasnih fizičnih posledicah zdravljenja, jih blažiti ali celo odpraviti z zdravljenjem. Spraševali pa smo se, kako jim pomagati pri njihovih čustvenih težavah, saj so prav te najpogostejša ovira pri njihovem uveljavljanju v življenju, šoli, službi, družbi. “Znanstveno” (objektivno, s psihološkimi in inteligenčnimi testi) smo ugotovili, da svojih visokih inteligenčnih sposobnosti niso zmogli udejanjiti zaradi čustvenih zavor, plahosti, zadržanosti, bega v osamo. Kliničnega psihologa, ki je vsa leta opravljal težko nalogo pregledov in vrednotenja rezultatov, sem vprašala, kaj zdaj? Vedeli smo za težave, ki so tem mladim ljudem stalna zavora v življenju, toda ali smo tudi tako pametni, da bomo znali kaj storiti tudi za to? Kakšno pomoč lahko ponudimo vsaj tistim, pri katerih nismo že zamudili let, ko marsičesa še nismo vedeli? “Ja,” se je popraskal po glavi in rekel: “Jaz jim ne znam pomagati, pomagati si morajo sami.” Kako vendar? Predlagal je redna srečanja skupin od10 do 12 mladih, ki so preživeli raka. Sam je imel že izkušnje s skupinskimi srečanji drugačnih skupin odraslih, s podobno skupino pa ne. Tako smo začeli z združenimi močmi, mi zdravniki, ki vemo nekaj o raku, poznamo načine zdravljenja, in psiholog, ki je vedel, kaj se v skupinskih srečanjih lahko dogaja in kako so ta lahko koristna za udeležence. Pridružila se nam je še višja medicinska sestra, ki je dobro poznala vse mladostnike iz pogovorov, ko jim je jemala kri za preiskave. Po enem letu naj bi ob koncu srečanj sledila 10-dnevna skupinska rehabilitacija v toplicah, kjer bi se lahko družili ves dan. Sklenili smo, da bo to v prihodnje naš model.
Prav bi bilo, da vsi tisti, ki so že enkrat bili na rehabilitaciji, gredo še drugič in tretjič, kasneje morda enkrat na leto, morda vsako drugo leto. Lepo in prav, a kdo bo plačal? Zopet smo bili pred vprašanjem, kako naprej? Odgovor smo našli z ustanovitvijo “ Ustanove Mali vitez, fundacije za pomoč mladim, ozdravljenim od raka”. Najprej smo mislili ustanoviti društvo, saj so se v tistem času pojavljala številna humanitarna društva. Vendar smo spet slučajno srečali “dobrotnika”. Janez Hacin, arhitekt, ki živi v Švici in se ukvarja s humanitarnimi organizacijami, nam je svetoval, da naj raje ustanovimo fundacijo. On nam je tudi podaril vsoto denarja, ki jo je po zakonu treba deponirati ob taki ustanovitvi. Prav takrat (oktobra 1995) je namreč izšel Zakon o ustanovah, ki ga do tedaj v Sloveniji nismo imeli. Ta zakon nam je zagotovil neko varnost in nas spodbudil k temu, da smo začeli z delom v to smer. Tudi to ni bilo čisto preprosto, saj se je tudi na tem področju delovanje v Sloveniji šele začelo. Našli smo spet dobro dušo − pravnika Ambroža Koritnika, ki je napisal statut in poskrbel, da je bilo vse v skladu z zakonom. Ambrož je tudi našel prijatelja, notarja Andreja Skrlja, ki je vse to uradno potrdil. Vse seveda brez honorarjev, prostovoljno sta dala na razpolago čas in znanje. Nam se je to zdelo kar naravno, a če prav pomislim, v današnjem svetu to še zdaleč ni ustaljena praksa. Imamo pač srečo, da se med nami najdejo “ljudje dobre volje” skoraj vedno, ko jih potrebujemo. Brez takšnih ljudi ne bi bilo fundacije in ne bi bilo vsega dobrega, kar lahko danes nudimo našim mladim prijateljem.
No, spet smo naredili korak naprej, zdi se, da kar velik. A kakšno ime naj izberemo za našo ustanovo, ime, ki bo odražalo njen namen? Premišljevanje, pogovori. Na sprehodu na Rožnik pa je moj soprog Marjan dobil idejo. Priznati moram, da so mi bili njegovi nasveti vedno dragoceni. Za ime fundacije je svetoval ime “Mali vitez”. Čisto tuja mi ta osebnost iz literature ni bila, a vendar nisem imela tako jasne slike o njej, da bi se je v tej zvezi spomnila. Marjan pa mi je Malega viteza takole opisal: “Gospod Volodijovski je junak tretjega dela domoljubne trilogije Henrika Sienkiewicza (Z Ognjem in mečem, Potop, Mali vitez). Je neznatne postave, povprečnega razuma in se slabo znajde v družbi, je skromen in ne sili v ospredje. Predvsem je nesebičen. Ker pri tem še iskreno ljubi Boga in domovino, kot se za romantično zgodbo spodobi, ter je vrhunski umetnik s sabljo, se mu posreči kar nekaj junaških dejanj, ki se jih sam niti dobro ne zaveda, ki pa pritegnejo in spodbudijo druge ljudi k dobremu in plemenitemu. Sam seveda nikdar ni vidno nagrajen.”
Predlog so mladi sprejeli z navdušenjem in tudi oni so se lotili dela. Aljaž je na svojem računalniku izdelal nekaj predlogov za emblem, ki smo ga soglasno potrdili.
In tako smo začeli poleg prvega dela ”zdravljenje in spremljanje”, drugega dela “skupinska srečanja”, še tretji del fundacijo Mali vitez.” (povzetek iz knjige Mali vitezi, Berta Jereb, 2012)